Želim ti veliko razburljivih ogledov nogometnih tekem, seveda z Bayernom, zanimivih uric ob računalniku, če ti bo mogoče ostalo še kaj časa, pa še kakšno potovanje v okviru mednarodnih projektov.

Vse naj, naj...

Darja

Za potovanja (...) se vedno najde čas: A uganeš, kaj manjka?

Dragi Roman, želim ti seveda vse najlepše za rojstni dan, pa čeprav je že petdeseti, ki pa verjetno prav nič ne boli in vsi počasi prihajamo za tabo, tako da ne bodi žalosten.
Ker so že vsi nekaj lepega napisali, meni zmanjkuje idej, pesmi pa tudi nikoli nisem pisal, tako da je tudi sedaj ne bom. Bom pa opisal en pripetljal, ki je FUL pomemben za mene, tebe in še koga med nami.

Moje prvo srečanje s tabo je bilo daljnega leta 1993, ko si bil še ful mlad in zagnan frišn učitelj na Srednji strojno-kovinarski šoli na Ravnah na Koroškem. Učil si moje sošolce angleščino, ostali pa smo imeli nemščino, tako da me verjetno takrat nisi niti poznal. Ker pa sem že takrat razmišljal o študiju jezikov in sicer nemščina in še en jezik - najbolj pametno se mi je takrat zdela angleščina seveda. Po dolgem premisleku sem le nekako zbral pogum, da sem te poklical iz zbornice in ti zelo ponižno s tresočim glasom povedal mojo željo, da bi jaz pa morda nekako v enem letu nadoknadil še znanje angleščine s tvojo pomočjo. Debelo si me pogledal in si verjetno mislil, temu se je pa zmešalo, in bil si zelo uraden in odrezavo rekel: "To bo pa zelo zelo težko". Seveda sem si takoj za tem pogovorom s tabo premislil in si izbral italijanščino, česar še danes ne obžalujem in tako si pripomogel, da sem danes to, kar sem. Do danes sem te že tudi učil italijanščino, in tako si sokriv, da skupaj hodimo na lepa potovanja v Italijo. Brez tebe, bi bilo morda vse drugače.

Vse najboljše!

Torej sem vsaj enega spravil do prave/odlične kariere! Good work! :D

Naj slavljenec, živi Živko, prisluhne prelepi slovenski pesmi našega najbolj znanega ansambla in ker mu melodija in ples pomenita največ, se naj poglobi in zasanja v drugo polovico … In če prvi so že sivi tu lasje, nikar ne misli, da se staraš že ...




Bodi zdrav, naj ti Bayern trdo stoji in ostani e-in!

Nasvidenje ob 100-letnici, saj do takrat še ne bomo izpolnili pogojev za ….

Midva bova kar ostala pri e-redovalnici in nogometu, o glasbi pa morda čez 50 let :)

Dragi Roman!

Ko sem dobil nalogo, da ti kot vsi ostali povabljenci napišem blog, nisem imel pojma kaj naj pišem. Je pa dobro, da sem pri vseh svojih aktivnostih in številnih otrocih malce razmišljal, zakaj ne vem o čem bi pisal. Preprosto zato, ker sem te zadnjih nekaj let videl le nekajkrat na leto. Res je, da se tistih nekajkrat imamo kaj za zmeniti in je lahko še bolj fajn, vendar v toku dogodkov pa nisi. Zanimivo je, da sva zaposlena v isti firmi, stavbi sta ločeni 185 metrov zračne linije, pa vendar smo zabubljeni v te svoje bajte vsaksebi, jamramo vsak nad svojimi problemi in se veselimo vsak svojih čokoladic. Če nisi kadilec, pa tako ali tako sploh ne veš kaj se dogaja. Kar pa ponavadi sploh ni tako slabo. Glavna krivda, da se redko vidimo pa je seveda moja lenoba. Ponedeljkova rekreacija je zame le še bled spomin. Tako da, dragi Roman, meni sploh ni jasno, da si ti že petdeset. Takrat, ko sem bil jaz skoraj vsak dan na ekonomski in še redno telovadil, ti še niti štirideset nisi imel. Ja, čas res leti hitreje, če nisi zraven.

Zato sem se spomnil časov, ko sem bil zraven. In pisal bom o tem. Konec avgusta 2001, moj prvi učiteljski maturantski izlet. Destinacija Grčija. Cimer Roman Živič. Ker je bil moj prvi, sem si ga verjetno zapomnil bolj kot ti, ki si takrat že bil izkušen maturant. In ker je bil eden mojih najboljših (do sedaj se jih je nabralo že krepko čez dvomestno število), te bom spomnil na dogodke, ki si jih verjetno že pozabil. Če prej ne, si jih po petdesetem prav gotovo. Jaz sem se na tega maturanca prikradel čisto slučajno, dva dni pred odhodom. Namesto Bernija, ki je postal V. D. V Grčiji sem bil prvič. Že na ladji sem se navduševal nad neumornimi mladimi žurerji, čeprav so se mi smilile italijanske družine z majhnimi otroci, ki zaviti v deke v naši neposredni bližini nikakor niso mogli zatisniti oči. A me je hitro potolažil starejši stanovski kolega iz naše šole: »Sami so si krivi, kaj si pa niso kupili karte za kabine«. Pa že.

Prihod v Patras, Delfi, Atene, Mikene. Same zgodovinske ruševine. Prvič. Čudovito. Toplo morje, odličen souvlaki, poceni pivo, poceni hrana, zadnjo leto drahme. Grčija iz nekih drugih časov. In po ogledih še uživanje v Loutrakiju. Prevzameva lepo, veliko dvoposteljno sobo v več kot solidnem hotelu, le streljal od morja. Pravzaprav so bili vmes le trije odlični kafiči, kjer si ti spil po deset grških frapejev (ledena kava) dnevno, jaz pa pet piv in pet frapejev. Velika, lepa soba pa je bila najina le pol ure. Takrat potrka na vrata vodnik Martin in naju prosi, če bi lahko zamenjala sobo, ker bi dijaški par bil rad v isti sobi, sob pa ni več na razpolago. Jaz zelenc čisto tiho, ti pa seveda zelo ustrežljiv do dijakov. Ni problema. In dobiva novo sobo. Pol manjša, samo ena postelja. Pa še ta polovična zakonska. Vprašava na recepciji, če je pomota: »Ali je ta soba sploh za dva? Seveda, zaljubljenci jo občasno najamejo, načeloma pa je single room«. Vendar sob ni bilo več in tu sva ostala. Sicer sva že naslednjo jutro izprosila rezervno ozko kovinsko posteljo, ki sva jo komaj stišala zraven najine polovične zakonske v kot pod klimo. Seveda nama to razpoloženja ni pokvarilo. Podnevi sva bluzila in se prehranjevala skupaj s sodelavkama, ponoči žur, enkrat sem celo jaz plesal. Ti pa non stop. Pa petje na plaži in nočno kopanje v morju. In ker sva pregreta odhajala spat, sva klimo dajala na maksimum. Saj res, takrat niti tebe ni zeblo. Proti jutru pa bum in tresk. Klima je začela divjati. Po meni, ki sem ležal na zasilki so začeli iz klime leteti pravi kosi ledu. Še sreča, da mi niso glavo razbili. Komaj sva skupaj uspela nekje izklopiti klimo. Ali pa sva jo uničila? Tega se ne spomnim več točno. Pa saj ni važno, škodo povzročeno v hotelu so na koncu itak plačali dijaki. Kakorkoli, v najini mini sobi sva preživela. Jezi me le to, da sta tista dva zaljubljena dijaka, ki sta dobila najino lepo sobo že na izletu šla narazen.

Prišel je čas povratka. Na srečo dan prej, proti pristanišču Patras. Ker so naslednji dan štrajkali avtobusni prevozniki po vsej Grčiji in nihče ni vozil. Spet neka druga Grčija. Danes jim ni treba več štrajkati. Pa ne, da ne bi hoteli. V Patrasu so nas v samem centru mesta namestili v še lepši hotel. In soba. To ni bila soba. To je bila dvorana. Bajno. Prostorno. Vsak svojo posteljo, mini bar, pa še kaj. In zvečer super lokal na prostem. Zabava za vse. Ne vem ali je imel vodnik slabo vest zaradi sobe v Loutrakiju, vem pa, da nam je celo noč nosil Krvave Marije. Tebi seveda frapeje. Koliko Marij sem spil ne vem. Nekje pri šest sem nehal šteti. Mislim, da sem se tudi tukaj enkrat odvlekel na plesišče. Še cel naslednji dan smo lahko pohajkovali po mestu ali pa sva počivala v najini čudoviti sobi. Zvečer pa ladja za Ancono in domov. Moj prvi učiteljski maturanc je bil perfekten.

To so bili časi, ko sva se veliko videvala in o tem imam kaj povedati. Tudi o šolskih dogodkih bi se kaj našlo. Mogoče bova nekje pri tvojih šestdesetih spet kdaj na isti šoli. Lahko ti povem le to, da je bilo zelo prijetno spati s tabo. In to bi še kdaj ponovil.   

Zvone        

Nekaterih stvari se sicer spomnim, a ne podrobno. Nisem pa vedel,  da sem bil tvoj "prvi" (spremljevalec na izletu, da ne bo pomote). ;)

Kaj najbolj prija po napornem dnevu (ki jih je po 50-tem vedno več)?


Je mogoče zdržati pol leta brez te osvežujoče pijače?

Klikni na spodnjo povezavo in preveri kako je to?

http://www.had.si/blog/2012/06/26/6-mesecev-brez-coca-cole/


 

Še veliko osvežilnih trenutkov. Pa na zdravje Roman!

Hvala. Res je, čedalje bolj paše.

Zakaj pa Andrej lahko igra, jaz pa ne?

Za Romana kratka pesem

Roman, poleg nogometa, ki tvoja
prva je ljubezen, imaš še ljubico -
odbojko. Rekel si, ko Bayern postane
evropski šampion, jaz pa sindikalni
odbojkarski prvak, si želim samo
še v Abrahamov klub.

Od Romana

P.S. Znamenite Romanove besede
 Zmaga, zmaga, zmaga! Tak sem bil takoj po zmagi v finalu. Izmučen, a presrečen, ker mi je spet uspelo.

Točno tako. In mi in Bayern gremo letos po nove zmage, a ne?

Brez Pavarottija, cigaret (in seveda Bayerna) bi pa resnično nekaj manjkalo.

Ko čakaš na nekaj lepega, zanimivega, je tudi čakanje lahko užitek. Hvala za lepe misli. :)

Me, tvoje pohlevne kobilice, kar naprej skačemo sem ter tja; se malo sprašujemo, nas malo skrbi, včasih smo žalostni (op.a.nogomet) s teboj, a pogosto tudi veseli, sploh če si ti vesel. Si zaprta knjiga, ki se tudi kdaj odpre in takrat smo brezmejno veseli, da lahko tvojo srečo delimo in se poveselimo, kaj dobrega pojemo in se nasmejimo. 
Še na veliko nasmehov ... zdaj pa na cigaret :))))

Vse lepo in prav, ampak ... POHLEVNE???